Vsa čustva so zdrava

V sodobnem času naši odnosi temeljijo na močni čustveni povezanosti in ne več na drugih motivih (npr. ekonomskih), kot je to veljalo v preteklosti. Svobodna odločitev za partnerja in za družino pa sama po sebi ne pomeni, da bomo v teh odnosih tudi znali najti zadovoljstvo in izpolnitev svojih želja in potreb. Ravno nasprotno, zdi se, da nam čustva velikokrat povzročajo nemalo preglavic in pogosto ne vemo, kaj z njimi narediti.

Čustva vedno delujejo

Čustva so gonilna sila v naših odnosih. Obarvajo naš svet, ga naredijo pisanega, živega. Seveda takrat, ko doživljamo prijetna čustva, je naš pogled na življenje lahkoten, sproščen, poln energije, svet pa prijazen. Ko pa se srečujemo s težavami, z ovirami, s preprekami, bi se pogosto radi izognili neprijetnim čustvom, ki se prebudijo v nas. Nihče si v resnici ne želi čutiti strahu, jeze, sramu, žalosti, gnusa, krivde ipd. Večina si želi, da bi bilo tega v življenju čim manj. A čustva so del nas tudi takrat, ko jih zanikamo, jih tlačimo, jih ne priznavamo.  Strokovnjaki opozarjajo, da imajo ravno takrat še večjo moč, ko tiho delujejo na nas in se včasih prikrito izražajo na različne neustrezne načine. Ugotovljeno je, da je npr. potlačena jeza povezana s srčno-žilnimi boleznimi, z rakom in še z drugimi boleznimi.

Čustva imajo svoj namen!

Pred čustvi torej ne moremo ubežati. Vsako čustvo ima namreč svoj namen, svojo funkcijo, čeprav včasih težko prepoznamo njihovo pozitivno noto. Zakaj bi drugače bilo položeno v nas? Zgolj zato, da nam povzroča nevšečnosti, neprijetne občutke in včasih dolgotrajne zaplete, ko se npr. ne moremo znebiti strahu? Vsa čustva so zdrava. Vsako čustvo nosi v sebi sporočilo, svoj pomen, svojo pozitivnost. Pa poglejmo pobliže: Jeza. Čustvo, ki se ga marsikdo boji, češ da je razdiralno, uničujoče. Pa ni res. Jeza je eno izmed najbolj pozitivnih čustev, ki da energijo, moč, da človek nekaj spremeni. Jeza, ki gre v odločnost. Bistveno je, kako se izrazi. Jeza kot odločnost ni kričanje, vpitje, razbijanje. Jeza kot odločnost ne gre v agresijo, nasilje, temveč se izraža kot akcija. Torej, človek si takrat lahko reče, da bo »jezo vzel in z njo nekaj naredil, jo obrnil sebi v prid, začel načrtovati in spreminjati svoje življenje«. Jeza, ki ostane v rokah posameznika takrat, ko neha kazati s prstom na drugega, iskati krivca za svojo jezo. Jezo je torej treba sprejeti kot svojo in potem z njo nekaj narediti. Prav isto velja za ostala čustva: Strah nam pokaže, kje je še varno. Sram nam pove, kje so naše meje. Dovoljuje nam delati napake in kliče druge, naj nam pomagajo.

Žalost nam pomaga, da se poslavljamo. Pomeni slovo od preteklosti, od posameznih življenjskih obdobij, kar je nujno za razvoj. Predelava izgube, pa naj bo to le konec brezskrbnih počitnic ali slovo od hišnega ljubljenčka, je pomembno za čustveni razvoj. Krivda je bolečina. Otresti se krivde je za mnoge najtežje soočanje s čustvi. Bistveno pa je, kako čustva izrazimo.

Čustva so zdrava, imajo svoj namen. To pa ne opravičuje, da čustva »pljuvamo« na vse strani, jih »mečemo iz sebe v druge«, izražamo burno brez meja, … Čustva je treba izraziti konstruktivno, na način, da ne prizadenemo niti drugega niti sebe, na način, da najprej sprejmemo odgovornost zanje. Čustva so »moja«. Z njimi je nekaj narobe. Čeprav je neprijetno, nelagodno, čutim. Kaj je to, kar čutim? Jeza, strah, sram, vznemirjenje, nemoč? Lahko to komu povem? Lahko komu pokažem svoj strah? Lahko drugi obrišejo solze? Ali me je sram sploh priznati, da se v meni pretaka celo morje neprijetnih občutkov, ki jim še ne znam dati imena? Lahko koga poiščem, da mu povem, kaj je v meni?

Razmislite, kako reagirate!

Razmislite pri sebi, kako izražate svojo jezo? Kaj naredite takrat, ko ste zares besni? Razmislite, ali kričite na drugega, ga obmetavate z različnimi živalskimi imeni, ga ponižujete, kritizirate ali morda moledujete? Opazujte sebe, kako reagirate, ko vas je strah? Morda tudi  takrat glasno protestirate, morda jočete ali se zatečete v molk oz. v kuhanje mule?  Kako poiščete oporo, ko vam je hudo, ko se vam trga srce?

Zdaj pa razmišljajmo, kaj bi se zgodilo, če bi naslednjič reagirali drugače. Kaj bi bilo, če bi naslednjič, ko pride strah, šli do bližnjega nekaj trenutkov pozneje kot običajno. Kaj bi bilo, če bi najprej sebi priznali svoj strah? Sprejeli strah in sprejeli odgovornost za strah. Moj je. Nihče ga ni položil v vas. V vas se je prebudil. Ob drugem. A prebudil se je v vas ob drugem, ni ga drugi prebudil. Ni drug odgovoren zanj. Vi ste. Ali se lahko sedaj obrnete k drugemu in mu poveste za svoj strah? »Glej, samo strah me je …« Kaj bi bilo, če bi takrat, ko pritiskamo,  kričimo »daj povej, kaj je; zakaj govoriš, da ni nič« in nas v resnici le razjedajo dvomi, poskusili z ranljivostjo in začeli »glej, samo strah me je, ker ne vem, kaj se dogaja. Pomiril me boš, če mi razložiš«. Ni lahko izhajati iz sebe, govoriti iz sebe, sprejeti odgovornost za to, kako se počutimo. A to je pot do drugega. A najprej moramo priti do sebe. Sprejeti svoja čustva. Se vprašati, kaj si v resnici želim? Kaj pa v resnici potrebujem? Toplo besedo, objem, potrditev? Ali tišino? Vi morate poiskati konkreten odgovor, ki velja za vaše čustvo? Vaš odgovor, vaše vprašanje je pot do drugega.

Ko pritisk narašča …

Veliko ljudi ima težave z izražanjem jeze, saj ob navalu besa ne zmorejo trezno razmišljati, njihova reakcija je burna, včasih v navalu jeze izrečejo besede in potegnejo poteze, ki jih kasneje obžalujejo. Nasvet gre v smeri umiritve! To pa je lažje reči, kot narediti. Umirite sebe, preden eksplodirate – dajte si prostor za reakcijo. Preštejte do pet, trikrat globoko vdihnite, umaknite se iz prostora. Morda zmorete reči: »Zdaj sem preveč jezen, da bi govorila. Bova kasneje o tem.« In ne pozabite takrat, ko boste pomirjeni, ponovno odpreti temo. Poskrbite za sprostitev, jezo lahko sproščate tudi preko športa, meditacije, humorja.

Kaj pa vzgoja čustev pri otrocih?

Če je v preteklosti veljajo, da na področju čustev vzgajamo dečke drugače kot deklice, danes vemo, da je za optimalen razvoj otroka najboljše, da mu dovolimo čutiti in izraziti vsa čustva.  Prisluhniti sebi in otroku, je lahko staršem izziv ali breme, ko odkriva nova čustva ob odzivanju na otroka. Ob tem lahko trčijo na različne stereotipne predstave o tem, kako čustvujejo fantje in kako dekleta. A vprašanje je, zakaj je nam tako težko dovoliti sinu, da je žalosten, da joka, da ga je strah? Zakaj nam ga je težko razumeti, kako boli srce, ko ga drugi zmerjajo? Ali zakaj ne prenesemo hčerkinega besa in bi ga najraje zadušili? Ali enostavno preslišimo, da je tudi naš fant žalosten in da našo deklico pošteno jezi, ker bi se nas to preveč dotaknilo in ogrozilo?

Vzgoja čustev pri otrocih gre vedno vzajemno z našo lastno vzgojo čustev. Lahko otroku dovolim, da ga je sram, če svojega sramu nikoli ne smem čutiti? Lahko otroka slišim, da je osamljen, če pa svoje osamljenosti ne smem? Me je strah, da bom izpadel kot pomehkuženi oče, če bom pokazal otroku, da ga imam rad?

Čustva so most do drugega. Preko čustev namreč lahko razumemo drugega, ga slišimo, se mu približamo, ga čutimo. Še prej pa moramo čutiti sebe, svoja čustva, ki niso vedno prijetna.  Moramo jih sprejeti kot del nas, ki je potreben za to, da lahko živimo, delamo, se imamo radi. Čeprav zahtevajo, da se spoznavamo, brskamo po sebi in iščemo poti drug do drugega, brez njih ne bi bili to, kar smo.

dr. Nataša Rijavec Klobučar
objavljeno v reviji ABC zdravje, april 2012