V odnosu, toda sam-a?

Eno najtežjih občutij, ki jih lahko ljudje doživljamo, je osamljenost. Mnogo ljudi je  pripravljenih veliko (po)trpeti v nezdravih odnosih, ali pa begajo iz odnosa v odnos, ker jih je strah, da bi bili sami, strah, da bi doživljali osamljenost.

Predvidevali bi, da osamljenost ljudje doživljamo, ko smo sami, a raziskave in praksa kažejo, da lahko to občutje prav tako pogosto doživljamo tudi  v odnosih.

Biti sam, čutiti osamljenost v odnosu nakazuje na to, da ni čustvene povezanostistika med partnerjema. Čustveni stik pomeni čutiti,  »da nisem sam-a, da je nekdo ob meni, ki mu ni vseeno zame in meni ni vseeno, kaj se dogaja z njim«, in ni povezan s fizično bližino. Med dvema je lahko več tisoč kilometrska razdalja, a sta vseeno lahko povezana, ker drug drugega čustveno »nosita s seboj«. Lahko pa partnerja spita v isti postelji in je med njima velika čustvena razdalja, globok prepad, praznina. V odnosu, kjer bi morala biti največja prijatelja, sogovornika, zaupnika, postaneta tujca, ki si delita hrano, pranje perila, posteljo ali pa še to ne.

Zakaj se partnerja odtujita? Včasih se partnerja odtujita, ker v prelomnih trenutkih življenja eden od njiju čustveno odide iz odnosa; se ne trudi več za odnos. Včasih se zdi, da se je zgodilo skoraj spontano. Ob vseh obveznostih: službenih, starševskih … se partnerja postopoma nehata pogovarjati o tem, kar mislita, doživljata, čutita, mnenje drugega postaja čedalje manj pomembno, zmanjka časa za poslušanje, zanimanje. Včasih k temu pripomorejo nerazrešeni konflikti in neuspešni poskusi navezati stik, ko partnerja ostajata vsak sama z občutki razočaranja, nerazumljenosti, zamere in bolečine ter se čedalje bolj oddaljujeta. Izgubljata odnos, drug drugega in izgubljata sama sebe.

Občutek osamljenosti je eden ključnih občutkov zaradi katerih se odnos najpogosteje konča. Prinaša namreč bolečino, obup in nemoč. Če  partnerjema postane vseeno, ju s časoma vse manj povezuje, da bi ostala skupaj. Če pa ostaneta, ostaneta iz praktičnih razlogov npr. stanovanjskega problema in doživljata nezadovoljstvo, ter si, če čustveno ne otopita, »gresta pošteno na živce« zaradi zamer, ki so se nabrale.

Noben odnos ni popoln. In so trenutki, ko se lahko počutimo sami, nerazumljeni, neslišani, pa naj smo v odnosu ali sami. Nekaj drugega pa je, ko to niso več samo trenutki, ki lahko pripomorejo tudi k boljšemu odnosu, če se partnerja o tem pogovorita, ampak neznosna obdobja nepovezanosti in ne-stika, ki trajajo. Biti sam v odnosu pa je tako neznosno za to, ker je ob človeku, ki bi nam moral biti najbližje, upanje na povezanost izgubljeno. 

 

dr. Klaudija Ferčak, zakonska in družinska terapevtka

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor