Trma – boriti se ali sprejeti …

Otrokovo trmarjenje predstavlja naporno obdobje za starše, ko mali izzivalci z vpitjem, cepetanje in metanjem po tleh sprašujejo starše »ali boš zdržal ob meni?«  A kako ukrotiti malo zverinico, ki nam nehote para živce s kričanjem, ker rokavičke nikakor ne gredo na glavo, ker je žlica postrani postavljena, ker je zobna ščetka na napačnem mestu, ker je luna okrogla ipd… Posebno, ko se nam mudi, ko smo sami utrujeni in razdraženi, ko smo sredi množice ljudi, nam otrokovi izpadi znajo še kako »popestriti dan«.

Kako se izogniti ali spopasti s trmo? Je sprememba zornega kota, da je trma pač razvojna »cvetka« in ne problem, dovolj, da lahko otrokovo trmo sprejmemo in se ob njej skupaj z otrokom učimo?

Stiska staršev…

Otrokovo trmo doživlja večina staršev. Če se po tleh ne mečejo njihovi lastni otroci, pa gotovo sem pa tja opazite bojne viharje sredi trgovin, ko otrok z neznosnim vreščanjem pritegne k sebi pozornost vseh. Ob tem nemočni in osramočeni starši skušajo rešiti, kar se rešiti še da. Da ne bi pokasirali ogorčenost tistih, ki jim je trma deveta vas in z očitajočimi pogledi pravijo »pa vse zaradi enega bonbončka« ali iskali razumevanja v roditeljih, ki s spodbudnim pogledom pravijo »oh, saj razumemo, tudi mi smo šli skozi to…«

Otrokova trma potisne starše v stisko. Pa ne le izpadi sredi ulic, obloženih polic ali med ljudmi. Tudi za zidovi domačega doma, ne vemo, kako ravnati z malo pošastjo. V stiski smo starši in  zdi se, da odpovemo. Ker ne vemo, kako…In nič, kar preberemo, slišimo, ne deluje…A s svojo stisko lahko nekaj naredimo…Pa čeprav v tisti situaciji le toliko, da ne prestopimo svoje meje…Da ne udarimo, čeprav smo tako besni, da bi otroka najraje vrgli čez balkon… Takrat moramo poskrbeti sami zase.

Resnično odpovemo le takrat, ko si ne dovolimo iskati novih možnosti in preizkušati konstruktivnih smernic… Odpovemo takrat, ko otrokovo trmarjenje jemljemo kot »zanalaščno« izzivanje, provociranje, kot otrokov kapric, ki ga lepo zadušiš s kakšno okrog ušes ipd. Odpovemo takrat, ko nasilje predstavlja opcijo pri soočanju z otrokovimi čustvenimi izbruhi.

Poskrbeti zase…

Otrok se ne trma zanalašč. Posebno tisti majhni ne vedo, kaj počnejo. Njihovi čustveni izbruhi so le znak, da bi radi obvladali okolje, pa ga ne znajo in ne zmorejo. To nam sicer čisto nič ne pomaga, ko otrok brca, tepe in grize vse okrog sebe, ker je prtiček zelen namesto rdeč. Otroka bi včasih najraje poslali stran od sebe, saj nam dviga pritisk ob nesmiselnih napadih. Razjezimo se, ker otroku ne moremo dopovedati, kako je vseeno iz katerega kozarca pije…Otrokovo  vedenje nas lahko tako razbesni in kri nam zavre, da malo manjka da ne zamahnemo. In včasih se staršem zgodi tudi to, vendar jih kasneje le peče vest, da niso znali drugače ravnati. V valu našega besa moramo poskrbeti sami zase.  V takšnih primerih ni nič narobe pustiti otroka minutko samega (če le ni fizično ogrožen), globoko zadihati in prešteti do pet. Nato se pomirjen vrniti k razburjenemu otroku. Laže boste poiskali konstruktiven način, ko boste sami pomirjeni.

Če so v preteklosti starši otroka kaznovali za njegovo trmarjenje, ga tepli ali oblivali z vodo, danes vemo, da otroku s tem le sporočamo, kako je on neustrezen in ne sme čutiti, kar čuti. Otrok pa v besu, ihti in kričanju, ne ve, kaj čuti. Mi smo tisti, ki mu moramo povedati, kako mu je. Kar pa v praksi ni enostavno narediti.  Šele ko smo sami umirjeni, lahko  »čustveno usmerjamo« tudi otroka.

T2Čustveno vodenje

Eden izmed načinov »sodelovanja« s trmo je torej t.i. čustveno vodenje otroka. Otroku poveste, kako se počuti predvsem takrat, ko kriči, vpije…«. Si jezen, ker medvedek noče stati na glavi?« »Verjamem, da si besen, ker ni Nodija sedaj po televiziji.« »Tudi jaz sem jezna, ker moram drgniti vsak večer črvičke z zobkov dol…«.

Čeprav vas otrok po vsej verjetnosti ne bo slišal kaj govorite, ga bo vaš umirjeni ton pomiril in počasi bo zaslišal tudi besede. Pomislite tudi nase, ko ste zelo razkurjeni, besni in razboleli, da kričite, mahate okrog sebe, postanete kar gluhi za besede okrog sebe. Kaj je tisto, kar vas pomiri? Je to močan objem in besede potrditve, morda si ne želite, da se vas kdo dotakne, morda le sporočilo, da je nekdo zraven…Čeprav tu ne gre za iste vzorce, lahko pa na lastni koži občutimo, kako tudi otrok ne sliši našega prigovarjanja, da je vendarle zunaj mraz in ne more ven v kratkih hlačah… Kot tudi mi ne slišimo partnerja, ko vpijemo, ker je pozabil na našo obletnico…In čustveno vodenje zahteva v prvi vrsti, da sebe razumemo, poznamo in si dovolimo biti pristni, da lahko tudi otroku pomagamo ubesediti njegovo počutje.

Vendar pa je »čustveno vodenje« idealna zgodba, ki jo starši ne moremo ves čas udejanjati. Nič ni narobe, če si pomagamo z drugimi zvijačami, le da ne postanejo stalni način soočenja z otrokovo trmico.

T3Preusmerjanje pozornosti, ignoriranje

V vsakodnevnih situacijah starši skušamo preusmeriti otrokovo pozornost, takoj, ko začutimo, da se pripravlja »napad«. Pokličemo ga lahko k sebi in mu damo neko nalogo (npr. o, pridi pogledat, če je pecivo že pečeno), začnemo se pogovarjati z njegovimi igračami (npr. A tudi tebe medo bolijo ušesa, ker Mija tako kriči; a boš malo čaja pil, medo?). Otroka bo morda pritegnila vaša igra. Še preden se bo trma sploh sprožila…Včasih pa otrokovo kričanje enostavno preslišite.

Izogibanje »nevarnostnim«, vnaprejšna pravila in igra…

Starši bi najraje trmo preprečili in se izognili situacijami, ki spodbudijo scenske nastope. Npr. V trgovino ne zahajajmo prepogosto z otrokom, če  rad lošči njihova tla. Vnaprej se dogovorimo, kaj bomo kupili in kakšno nalogo bo imel otrok pri nakupovanju – naj vam pomaga voziti voziček ali iskati artikle med policami, preskočite police s sladkarijami ali se dogovorite za neko malenkost. Bodite vztrajni in če je dogovor vseboval takojšnji odhod domov, če se otrok pravila ne drži in začne s svojim »petjem« sredi trgovine, pustite vse tam in pojdite domov. Ne ozirajte se na okolico niti na to, da boste morali kasneje še enkrat sami po nakupih. Kar ste obljubili tudi storite. Otrok bo kmalu začutil, da mislite resno.

Vašemu vpitju in kričanju ne verjame več. Naredite nekaj, kar je vam najtežje, le da to otroka ne ponižuje, ne poškoduje. Če se noče pripeti z varnostnim pasom v avtomobilu in se dere na vse grlo, ostanite doma in se odpovejte obisku (čeprav gre tu v vašo škodo, če si na obisk želite). Vztrajajte pri tistih stvareh, ki so pomembne za otrokovo zdravje- oblečen mora iti ven, njemu pa dajte izbiro, naj bo to pulover ali srajca.

Večini situacij se ne da izmakniti. Npr. Otrok začne vpiti, ko se po dežju odpravite na zrak in je gugalnica mokra. Morda običajni dnevni obredi prinašajo nevihtne oblake- npr. oblačenje, hranjenje, kopanje…Včasih pomaga pri tem igra, smeh, vključevanje otrokovih igrač v npr. kopanje…Ko pa se trma čisto razbohoti, ne pomaga tudi to.

Posebno, ko se nam ob otrokovem vpitje dvigne pritisk, moramo sebe umiriti, da bomo zmogli ločiti otrokovo vedenje od otroka.

Ločiti vedenje od osebe

Čeprav je otrokovo vedenje, grizenje, odrivanje, kričanje in cepetanje nesprejemljivo, dajte otroku vedno vedeti, da ga imate radi in da ga sprejemate kot osebo. Nikoli ne pozabite otroka objeti, ko se vihar pomiri, posebno, če vas v navalu čustev zbrca od sebe stran. Ne vztrajajte za vsak račun, saj nekatere otroke stiskanje v objem še bolj razjezi… Vztrajajte pa vedno v tem, da boste otroku dali vedeti, da ga sprejemate tudi takrat, ko vam gre na živce.

Nataša Rijavec Klobučar, spec. zakonske in družinske terapije

Članek je bil objavljen v reviji Otrok in družina, februar 2007.

Priporočena literatura:

  • Mackonochie, A. (2006). Izbruhi togote in druge oblike otroškega vedenja, Ljubljana: Mladinska knjiga.
  • Gottman, J. (2004). What Am I Feeling. Seattle, Washington: parenting Press.
  • Siegel, D. J. (2013). Celostni razvoj možganov. 12 revolucionarnih metod, s katerimi spodbujamo razvoj otrokovih možganov. Domžale: Družinski in terapevtski center Pogled (2014).
  • Siegel, D. J. (2014). Vihar v glavi. Moč najstniških možganov. Domžale: Družinski in terapevtski center Pogled (2014).
  • Markham, L. (2012). Peaceful Parent, Happy Kids. How to stop yelling and star Connecting. New York: Penguin Group.
0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor