Prvič v vrtec

Za mnoge starše in otroke je prihajajoči mesec eden najbolj napornih v celem letu. Po dopustih in počitnicah ponovno zaživi stari ritem, ki je med poletnimi dnevi razpustil svoje omejitve. Posebno tesno pa je tistim mamicam, očkom in malčkom, ki bodo to jesen prvič prestopili prag vrtca. Čaka jih novo poglavje v življenju, novo obdobje prilagajanja, spreminjanja, nov ritem in nove navade, nova občutja… Nov svet se odpira tako za otroka kot za starše. In ob tem preteče marsikatera solza. Tako pri otrocih, kot pri starših.

 

S počasnimi koraki

Zagotovo staršem ni enostavno pustiti enoletnika v vzgojno varstveni ustanovi, ne glede na to, kako so prepričani v svojo odločitev. Kljub pozitivnim stranem, ki jih prepoznajo v organiziranem varstvu, kljub izkušnjam drugih staršev in vnaprejšnjim pripravam in informacijam o poteku dela in življenju v vrtcu, se mešana občutja porajajo, ko se bliža dan odhoda v vrtec. Bo otrok jokal? Me bo pogrešal? Kako hitro se bo navadil? Kako bo spal, jedel brez mene? Pa tako majčken je še…

Vsekakor je pomembno, da si starši vzamejo dovolj časa za uvajanje otroka v nov prostor. Najprej pojdite z otrokom skupaj na ogled, preživita v vrtcu nekaj časa skupaj, igrajta se in se pogovarjajta. Vsak dan podaljšujta čas bivanja v vrtcu, čez nekaj dni pa ga pustite za par minut samega. Minute z naslednjimi dnevi podaljšujte ob tem pa malčku pripovedujte, da boste šli v službo in ga boste prišli iskat. Čeprav se vam zdi, da morda ne razume, si otroci zapomnijo več kot pričakujemo. Če mu boste rekli, da ga boste prišli iskat ob treh, seveda tega ne bo razumel, če pa mu boste povedali, da npr. mamica pride po spanju, bo kmalu osvojil ritem. Ob tem ne pozabite na dodatno pozornost, izkaze ljubezni in nežnosti. Ti v tem obdobju še utrjujejo otroku občutek, da ga imamo radi.

Vsak otrok je zgodba zase

Koliko časa potrebujejo otroci, da se navadijo na nov ritem, nova pravila, nove ljudi in novo okolje, je različno od otroka do otroka. Nekaterim ni potreben dan ali dva, drugi se šele čez tedne privadijo na nove obraze in navade. Nekateri otroci bodo prejokali in »tulili«, da se ti trga srce, drugi se bodo neopazno vključili v skupino, spet tretji bodo stisko le potlačili in v ekstremnih primerih celo s pomočjo bolezni pokazali, da pogrešajo starše. Pokazati čustva je gotovo bolje, kot tiščanje in zatiranje joka. Le ta  sicer para srca odraslih, vendarle je lahko za otroka bolj osvobajajoč kot prisilno zatiskanje solznih oči in požiranje kepe, ki se nabira v grlu.

11399356_s

»Zapozneli« jok

Včasih se zgodi, da se otrok hitro privadi na  življenje v vrtcu, z navdušenjem zjutraj odhaja in mamici še z nasmeškom pomaha v slovo, potem pa kar naenkrat, po dveh tednih ali celo mesecih se pojavi nenaden odpor, jok ali nenavadno vedenje. Otrok noče več v vrtec. Gre namreč za neke vrste »zapoznelo« reakcijo na uvajanje v vrtec. Otrok morda spozna, da gre zares ali pa se zdi, da je vse prišlo za njim. Prehodno fazo boste rešili, če se boste z otrokom pogovarjali o vrtcu. Posebno, če je malo starejši, ga sprašujte o dogajanju, pogovarjajte se z njim o prijateljih, o igračah, o okolici. Enoletniki pa bodo razumeli, če jim boste pripovedovali o pozitivnih stvareh in pokazali pozitiven odnos do vrtca. Npr. spomnite ga na posebno igračko, ki mu je bila všeč v vrtcu ali kaj podobnega. Ne izmikajte se pogovorom o vrtcu, temveč sprašujete, pripovedujete…Ali je morda tudi vam težko pri srcu in se raje obrnete pogovor drugam?

Zaupanje v vrtec

Velik prispevek k mirnosti staršev, uvajanju in počutju otrok v tovrstnem organiziranem varstvu je gotovo zaupanje v vrtec in v strokovno osebje s strani posameznega roditeljskega para.  Če je ste mnenja, da bo ta oblika varstva dobra, pozitivna ali morda le nevtralna, je čisto drugače, kot če ste do vzgojno varstvenega zavoda odklonilni. V takšnem primeru je najbolje še enkrat pregledati druge alternative, babice, zasebne varuške ali  možnost, da se s partnerjem uskladita glede varstva. Morda imate možnost kombiniranja delovnega časa (en dela  popoldan, drug dopoldan, za vmesni dve urici pa vskoči babica, teta ali soseda), morda se lahko dogovorite za delo na domu ali pa izkoristite pravico do skrajšanega delovnega časa in se potem lažje uskladite z drugimi.

Pomembno je ali gre v vaših očeh otrok v vrtec kot v hladno ustanovo ali pa v objem prijaznih vzgojiteljic.

19938068_s1Vrtec –  zapor ali zabavišče?

Podoba, ki jo imajo starši o vrtcu, bo nehote vplivala na otroka. Če se boste zjutraj odpravili v vrtec z občutkom, da ste slaba mama, ker ga puščate v tej »mučilnici« s hladnimi vzgojiteljicami, bo otok čutil vaš nemir in ob vašem odhodu jokal. Če boste otroku predstavili vrtec kot prostor, kjer ga čakajo prijatelji, igrače in prijazne vzgojiteljice in ste sami prepričani, da bo za otroka varno, udobno in strokovno poskrbljeni na vseh področjih, potem boste otroka laže oddali. Nemir in stiska se namreč prenašata. Otroku zagotovite, da ga imate radi, in mu povejte, kam greste ter da ga pridete iskat.

Brez joka ne gre

Čeprav si starši morda želijo nazaj v službo in imajo do vrtca pozitivno držo pa ob jutranjem slovesu kar gre brez solz. Morda se malčki držijo mame kot klopa in jih mora vzgojiteljica iztrgati iz objema staršev, morda že s besedami pokažejo, da hočejo ostati doma, morda je jok nepremagljiv…Vprašanje ob tem je, koliko je staršem hudo, ko otroka pustijo v vrtcu? Kako je meni kot mami, ko otroka puščam tuji osebi? Kako se počutim?

Malčki pogosto čutijo stisko staršev, ko otroka predajo v varstvo. Najelegantnejši način je gotovo kratko in hitro slovo, poljubček ali dva, z nasmeškom in spodbudo, naj se ima lepo in da se vidita po kosilu…Dolgo poslavljanje z grenkobo na licu bo otroka le še bolj privezalo v objem. In ob tem postane trganje otroka iz rok staršev s strani vzgojiteljice le neprijetno dejanje, ki otroku gotovo ni v spodbudo.

Sem slaba mama?

Gotovo se ob neustavljivem joku in upiranju otrok pri uvajanju v vrtec starši sprašujejo, kakšni skrbniki so. Ali sem slaba mama, se pogosto vprašajo mamice, ki se vsako jutro poslovijo od otroka. Čeprav je enostavno reči, bodite odločne, pristne in ne prestrašene, je to težje storiti. Zato je včasih bolje, da za uvajanje poskrbijo očetje ali morda celo babice in dedki. Ti znajo biti bolj odločni, za matere pa se včasih zdi, kot da cincajo, bi ali ne bi… Ko njemu »uspe« brez večjih težav vpeljati otroka v nov ritem, pa ne pomeni, da so mamini poskusi  dokaz njene nesposobnosti biti mama. Vez med otrokom in materjo je namreč zelo močna, zato ni nič narobe, če vanjo stopi moški, ki malce nevtralizira ozračje. In ob tem da materi sporočilo, da je dobra mama.

dr. Nataša Rijavec Klobučar, spec. zakonske in družinske terapije

Objavljeno v reviji Otrok in družina

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor