Nezvestoba – kar zgodilo se je?

»Kar zgodilo se je«

je pogost izgovor/opravičilo, ki sledi razkritju ali priznanju nezvestobe.

Zdi se kot da bi preživljali še en čisto navaden dan, se brigali zase in za svoje stvari in se kar naenkrat, ne da bi pravzaprav vedeli kako, znašli v objemu ali v postelji z nekom drugim. Se kar zgodi? Se ne.

Nezvestoba se ne zgodi, kar tako. Zahteva proces načrtovanja in sprejemanja odločitev. Napačnih odločitev, seveda. Ne zgodi se, kar tako, ker se pred afero zvrsti vrsta stvari in dejanj, ki bi jih lahko in celo morali ustaviti. Pa jih ne. Večerjica s sodelavko, kava po službi z bivšim, pogovor, ki vodi do izmenjave telefonske številke, odločitev, da telefonsko številko obdržite in nato odločitev, da številko uporabite: klici, sporočila, pogovori, …

Pogovori postanejo kmalu bolj osebni. Izpovedi o zakonskem ali partnerskem nezadovoljstvu pridejo na plano in vzbujajo sočutje in tolažbo. Ljudje se prepričujejo, da so le nekomu morali povedati in da jih drugi bolj razume kot partner s katerim so v zvezi. A dejstvo je, da so se odločili pogovarjati z nekom drugim takrat, ko bi se morali pogovarjati z življenjskim partnerjem o stvareh, ki so njune. Se odločili »igrati skrivalnice« z nekom drugim z upanjem, da jih noben ne bo odkril, ko bi se morali igrati in biti z otroki. Se odločili izkazovati skrb in nežnost drugje, ko bi morali izkazovati nežnost in skrb v partnerskem odnosu.

Če dodamo še alkohol, ki oslabi/ohromi naše zavore, seveda postane »kriv«, da se je to zgodilo. Saj je res, da je veliko napačnih ali slabih odločitev narejenih »pod vplivom«, je pa – »spiti pijačo« odločitev. Spiti dve pijači, sta dve odločitvi. Biti nezvest, vrsta odločitev – napačnih.

Kaj pa slab zakon? Slab partnerski odnos? Ali ne opraviči nezvestobe?

Zanimivo je kako se različni ljudje odzovejo v podobnih okoliščinah. So ljudje, katerih partner že leta odklanja spolnost in čeprav so zaradi tega globoko razočarani in nesrečni, svojega partnerja enostavno ne morejo prevarati. In so tu ljudje, ki ob predvidljivih in povsem normalnih partnerskih težavah, iščejo tolažbo v objemu (ne)znancev namesto, da bi jih skupaj s partnerjem predelali. Iz tega lahko sklepamo, da nesrečni zakoni oz. partnerski odnosi ne povzročajo nezvestobe. Nezvestobo povzročajo tisti, ki varajo.

Pa kljub temu – življenje je kratko in če si osamljen v zakonu, težko temu rečeš »življenje«. A blažiti bolečino osamljenosti in nerazumljenosti s pomočjo instant tolažbe, v obliki vročega seksa ali čustvene bližine z nekom, s katerim se ni treba prerekati glede neplačanih računov, otrok ali sorodnikov, ni ne dolgoročen, še manj pa učinkovit način razreševanja problemov.

Za ljudi, ki pravijo, da se je nezvestoba kar zgodila, ni nujno, da jo s tem zgolj opravičujejo ali da je to njihov izgovor; pogostokrat resnično temu verjamejo. Jim pa manjka vpogleda oz. zavedanja, kako so jih njihove odločitve in ravnanja privedla v nastalo situacijo.

Treba se je pa zavedati, da tako kot se nezvestoba ne zgodijo »kar tako«, se »kar tako« ne zgodi niti okrevanje po prevari. Nezvestoba rani in nepredstavljivo zakomplicira življenja vseh vpletenih. Obvezno se je treba zazreti vase in prevzeti vso odgovornost za svoje odločitve in ravnanja, sicer ni moč nadaljevati od tam, kjer se je zataknilo.

 

Vesna Cikron Knafelc, specialistka zakonske in družinske terapije

Vir:

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor