Kako preživeti praznike

Pred nami so prazniki, za mnoge najlepši čas, ko se po napornem letu malo ustavimo, spočijemo in izključimo iz vsakdanjega vrveža. Ne smemo pa se »izklopiti« od naših otrok. Ti v teh dneh, ko njihova pričakovanja obarva navdušenje in veselje, potrebujejo še več pozornosti ob kopici potrošniških sporočil, da radost in praznično srečo krojijo materialne dobrine.

Na žalost pa je za mnoge otroke mesec december prepojen s stresom, osamljenostjo in tudi s strahom, ko trepetajo pred vzdušjem, ki bo tokrat prevladalo v njihovih prazničnih domovih. Občutki razočaranja, pa ne le zaradi neuresničenih materialnih želja, ampak predvsem zaradi napetega ozračja ob družinskem ognjišču, pustijo otroku sledi v novo leto. Opevana praznična čarobnost, blišč in zimska radost, ki jo v tem času najdemo na vsakem koraku, se ne zgodi sama po sebi.

Čarobnost je v odnosih

Prazniki, počitnice in prosti čas so sicer čudovita priložnost, da obogatimo svoje odnose, da spoznavamo drug drugega, se drug drugega veselimo in pokažemo svojo naklonjenost, a žal jo prevečkrat izpustimo mimo.

Za mnoge so tako prazniki povezani s toplim pričakovanjem, da bomo skupaj v krogu družine in prijateljev razveseljevali drug drugega, se obdarili in poglobili naše odnose, za druge pa so zaznamovani s stisko in napetostjo, kako bomo preživeli v teh odnosih.

Otroci se namreč praznikov veselijo, ko čutijo, da so v domačem okolju sprejeti, ljubljeni in zaželeni. Ko čutijo varnost, toplino in nežnost, ko čutijo, da so njihove želje uresničene, njihove potrebe pa starši razumejo. Tako idealno ozračje pa zmoreta ustvariti starša, s svojim odnosom drug do drugega in do otroka. Če sta starša tudi kot zakonca zmogla že skozi leto ustvariti odnos, poln zaupanja, varnosti in spoštovanja, bodo prazniki prijetni za celotno družino. Vemo pa, da hiter tempo življenja našim medsebojnim odnosom ne prizanaša.

Se počutite prazne?

Mnogi konflikti in problemi, ki so sestavni del vsakega zdravega odnosa, se marsikdaj med letom preprosto pometajo pod preprogo in ob dela prostih dnevih, ko imamo več časa drug za drugega, ponovno pridejo na plan. Stare zamere še najbolj občutijo otroci. Njihova srca so namreč bolj občutljiva, kot si odrasli sploh lahko predstavljamo. Čutijo in zaznavajo tudi tisto, kar bi pogosto radi skrili.

In v številnih domovih srečamo žalostne otroške oči, ki bi se pred prazniki najraje skrile, saj le ti prinašajo v dom grenak priokus prepirov, konfliktov in težkih besed, morda le neprijetnega tona, ki pa jih prestraši prav tako kot glasno kričanje. Potemtakem je otroško pričakovanje praznikov pogosto obarvano s strahom in nemirom, kako bomo praznike preživeli. Bodo spet prepiri, tako kot vsake praznike, tako kot med počitnicami? Se bomo spet pogajali, kam iti, katere sorodnike obiskati? Bom spet imel občutek, da jima je odveč, da si sploh kaj želim?

In prazniki znajo biti še kako naporni.

Čarobni čas ostaja tako le neizpolnjeno hrepenenje in pravljica, ki se dogaja drugim. Praznične praznine (Slovenci imamo res zanimiv izraz za praznike – prazen; prazniki ne izpraznijo samo trgovin, ampak se sami počutimo marsikdaj prazne, kljub temu, da jih preživimo v družbi najdražjih) ne morejo zapolniti niti številna izbrana darila, ki čakajo pod novoletnim drevesom.

Čarobnost namreč pomeni harmonijo v naših medsebojnih odnosih. Ta pa se ne zgodi sama po sebi. Zanjo se je treba potruditi. In ni ga darila, pa naj bo na videz še kako mamljivo, ki bi osrečilo naša srca, če so naši odnosi majavi, življenje v njih pa križeva pot.

 

Pomembna je čustvena aktivnost

9701518_l-621x625Že tako obrabljeno se sliši, pa vendarle je potrebno poudariti, da je kvaliteta časa tisti pomemben element tudi pri preživljanju prazničnih dni in ne toliko številne aktivnosti, če jih spremlja občutek dolgočasja, utrujenosti, pa tudi prisile ob raznih priporočilih teh in onih strokovnjakov, kako pomembno je dandanes aktivno preživljati prosti čas. Marsikateri starši se trudijo izkoristi proste dni in jih preživeti z otrokom, a tu ne gre za vprašanje količine časa, torej »biti ves čas skupaj«, ampak za doživljanje tega časa, torej »kako biti skupaj«. Nič ni narobe, če med prazniki skupaj ustvarjamo in se vključujemo v različne aktivnosti, nasprotno, te so vedno dobrodošla priložnost za poglabljanje naših odnosov. Zgrešimo lahko le, ko pozabimo, da je ob vsem tem bistveno, kako se počutimo. Kakšen je potem izlet, ki ga spremlja grenak občutek nezadovoljstva, obisk prireditve, kjer so še sledi prepirov ali skupna peka slaščic z vojnem negodovanja, ker bo več dela s pospravljanjem…

Pomembna je namreč čustvena aktivnost! Občutek zaupanja, razumevanja in ljubezni, občutek, da si sprejet. In včasih je dovolj le topla tišina, ob domačem ognjišču, v miru, v brezdelju, s prijetnim občutkom, da te imajo radi, da so te veseli, da te razumejo, da nisi odveč…Pomembno je torej čustveno sporočilo, ki ga prinaša s seboj aktivnost.

In praznične aktivnosti so ponavadi nabite s čustvi, zato ne bo odveč temeljit razmislek o tem, kako želimo preživeti praznike in kaj smo pripravljeni narediti, da bomo doživeli bogastvo naših medsebojnih odnosov.

Podariti sebe, pomeni podariti ljubezen

Ljudje smo drug drugemu največje bogastvo ali pa največja poguba. Včasih zgolj dobra namera še ne obrodi sadov. Kar pa ne pomeni, da med prazniki ne zmoremo podarili drug drugemu najlepšo izkušnjo ljubezni. Samega sebe. Svojo toplino, svojo besedo, svojo varnost. Le odločiti se je treba! In morda kaj spremeniti!

Mogoče bo potrebno v sebi poiskati še več sočutja in rahločutnosti, odprtosti in poguma, da se bomo otroku približali na drugačen način kot med letom, morda pa je dovolj le beseda pohvale, ponosa in tudi zahvale za vse, kar nam otroci prinašajo… Vsekakor pa skupaj z otrokom preglejmo tisto, kar je v iztekajočem se letu zaznamovalo njegov svet. Pomagajmo si z vprašanji: Kako si se počutil v tem letu? Kaj je tisto, kar bi rad pozabil? Česa pa se boš spominjal? Kaj bi spremenil, če bi lahko? Kaj te je najbolj prizadelo in kako ti jaz lahko ob tem pomagam? Kaj bi povedal na glas, če bi smel?

Hkrati pa spodbudimo otroka, da postavi cilje v naslednjem letu. Kaj si želiš v novem letu? Kako boš to dosegel? Kako ti jaz lahko pomagam?

Ob vsem tem pa moramo biti pripravljeni na otrokove iskrene odgovore, ki bodo tudi nas spomnili na lastna razočaranja minulega leta. Kako pa se mi kot starši počutimo v svoji družini? Kaj si pa jaz želim ob novem letu? Kaj potrebujem, da lahko pozabim na zamere in grem naprej?

In tu lahko tudi kot starši rasemo, ko se odzivamo na otrokovo razmišljanje in njegova čustva. Če jih le sprejmemo.

In kaj je tisto, kar si želijo naši otroci?

V prazničnem času se težko izognemo potrošniški mrzlici, saj se številni dobrotniki, ki izpolnjujejo želje v tem času, kar vrstijo. Otroci jim radi zaupajo materialne želje v upanju, da jim bodo dobri možje prisluhnili, starši pa se sprašujemo, kako ustvariti ravnotežje med željami otroka, našimi zmožnostmi in vzgojnimi načeli, ki jim sledimo. Vemo, da moramo biti razsodni, pa vendarle se zapletamo, ko izbiramo med široko ponudbo trgovcev. Včasih je morda celo lažje kupiti vse igrače na seznamu, kot se pogovarjati in pogajati, zakaj je število »odobrenih« želja skrčeno. Materialno darilo je sicer pomembno, a ne more postati nadomestek za našo ljubezen, pohvalo, naklonjenost. Otrok si želi neko materialno stvar, a bistveno kar potrebuje in hoče je tisto čustveno sporočilo, ki ga ob tem darilu dobi. Zato je dobro, da kot starši razmislimo, s čim lahko pospremimo darilo, ki ga otroku podarimo. Naj otrok občuti, da ga imamo radi, da nam je pomemben, edinstven in drag, a naj ne bo igrača merilo naše ljubezni. Kaj pomeni kup daril, če pa jih spremlja npr.občutek, da jih nisi vreden?

Otroku lahko razložimo, zakaj smo izbrali prav to igračo in ne nečesa drugega, pogovarjamo se o pomenu daril, mogoče lahko skupaj pripravimo darilca za druge družinske člane, prijatelje in sorodnike.

Tudi pri skupnem ustvarjanju upoštevajmo otrokove ideje, domišljijo in želje. Tako mu bomo pokazali, da spoštujemo njegovo individualnost, hkrati pa mu pomagali odkrivati simboliko obdarovanja. Otrok bo skozi lastno ustvarjanje in veselje obdarovanih spoznaval, da tržna vrednost darila ni pomembna.

In kar si otroci želijo je resnično skrito v njihovih srcih. Svojih želja po pohvali, ponosu, ljubljenosti ne bodo nikoli izrekli na glas. Ampak čutijo pristnost in nepristnost.

Kaj je lepšega v prazničnih dneh, kot občutek, da te ima nekdo brezpogojno rad? Da imaš objem, ki te bo vedno sprejel? Da je ob domači mizi vedno prostor zate, za tvoje ideje, potrebe, želje, norčije in bedarije, za jok in za smeh…

In ne želijo si aktivnih praznikov zato, da bodo zapolnili svoj čas, ampak iščejo tisto razpoloženje, ki aktivnostim da svoj smisel. Iščejo občutek, da pripadajo!

Nič in ničesar ni, kar bi lahko nadomestilo vašo pristno bližino. In to je tisto, kar otroci potrebujejo. Vašo čustveno bližino, vašo spodbudo, toplino in varen objem. Kar pa ni vedno lahko zagotoviti. Tu je potrebno precej poguma, da se srečamo sami s seboj in tudi s svojimi stiskami in dilemami. Kaj je tisto, zaradi česar ne zmorem otroku izreči besed rad te imam, vesel sem te…? Zakaj me prazniki pustijo depresivnega? Kaj lahko še naredim kot partner, da bom tudi v svojem odnosu s zakoncem zadovoljen, srečen in izpopolnjen? Ker zadovoljen zakonec bo tudi dober starš. In otrok potrebuje srečne starše.

Če želite torej praznikom dati pečat domačnosti, topline, morate prisluhniti potrebam drug drugega. Da se družite na način, da je vsem lepo. Da tu ni prisile, ker vsi tako delajo. Da tu ni umetno postavljenih pravil. Da tu ni maske na obrazu, ki riše prijaznost. Da je tu spontanost, igrivost in odkrita medsebojna komunikacija. Brez zadržkov in ovir. In tako ustvarite praznično čarobnost. Z vonjem po ljubezni.

Čarobnost je v odnosih, v otroškem veselju, v zaupljivem pogledu, v stisku roke, v toplini objema, v varnem objemu najdražjih…, pa ne le med prazniki, ampak vsak dan. Pot do nje pa je včasih strma. A ko se dotaknemo njenih vrhov, vemo, da je to najdražje darilo, ki nam je dano. Ne prezrimo ga!

dr. Nataša Rijavec Klobučar, spec. zakonske in družinske terapije

Članek je bil objavljen v ABC Zdravja decembra 2011

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor