Moj otrok je sramežljiv

Večina staršev si v času, ko se pripravlja na prihod otroka,  predstavlja in razmišlja, kakšen bo novi družinski član. V podobe se sicer največkrat zarišejo veseli otroci, družabni in samozavestni nadebudneži, ki bodo radovedno raziskovali svet in ljudi v njem.  In marsikateri starš se razočarano sprašuje, kaj naj naredi, ko se njegov malček boječe stiska k njemu, namesto, da bi se brez pomislekov pognal v objem babici, dedku ali pa se pridružil sovrstnikom pri igri. Tisti razvojni »strah pred tujci« bi moral že zdavnaj miniti, pa tudi »tuji«obrazi so postali že domači.

Sprejeti različnost otrok

Neizpodbitno drži, da smo si ljudje različni in otroci tudi. Staršem, ki so sami zelo družabni in z navezovanjem stikov nimajo težav, je morda težko sprejeti, da ima otrok zadržke ravno na področju, kjer so sami močni. Ko starši sprejmejo, da je otrok plašen, miren in negotov, ko se sreča z drugimi ljudmi, bo tudi otroku lažje. Ne izpostavljajte otroka z besedami »Veste, je sramežljiv«, raje sprejmite otrokovo »previdnost« kot del njega. Kot njegov adut in prednost v primerjavi z zaletavimi, nepremišljenimi in živahnimi malčki. Tudi njihovi starši morda obupujejo nad neprimernih vedenjem.

Ne podcenjujte otroka niti ga ne primerjajte z drugimi. Otrok je edinstven in enkraten, dajte mu občutek, da ga imate radi, namenite mu veliko pozornosti. Ljubkujte ga in bodite nežni do njega. Otroci so občutljivi na naše besede in oznake ga le še bolj prizadenejo. Ne delajte iz muhe slona, ampak vzemite otrokovo zadržanost kot njegovo posebnost. Krepite njegovo samozavest in razvijajte občutek lastne vrednosti.

S1Vprašanje je, kakšni so vaši kriteriji, da je otrok sramežljiv. Morda ima le enega prijatelja, vam pa se zdi primerno večje število? Nekateri otroci so pač zadovoljni, če svoje otroštvo delijo le z enim ali dvema sošolcema, prijateljema ipd .

Postane plašen, ko se mora pridružiti skupinici otrok, ki se razposajeno igra? Če boste opazovali mlajše otroke, se večina z negotovostjo priključi vrstnikom, ki se že igrajo skupaj.

Ali pa se stisne tesno k vam, ko vstopate v prostor poln ljudi?

Kako je pa vam pri srcu, ko na prijateljevo zabavo pridete zadnji? Podobno se bodo počutili otroci ne glede na starost. Malčki, najstniki in odrasli- vsi smo kdaj pa kdaj v zadregi. In kako se šele počutimo, ko je naša nerodnost izpostavljena in koliko samozavesti nam zbijejo besede, ki razkrivajo našo pomanjkljivost. Pomislite, kako bi se sami počutili, ko bi vas prijatelj predstavil skupini ljudi z besedami, ki kažejo na vaš kompleks. Raje krepite otrokovo samozavest in razvijate občutek lastne vrednosti

Nikar siliti v družabnost

Včasih roditelji naredijo napako, ko otroka silijo, naj se igra z drugimi otroci, čeprav njemu ni do tega. Siljenje ne vodi nikamor.

Če otroku v nekem trenutku ne ustreza, da bi se pridružil skupini na igrišču ali otroku vašega prijatelja, ga pač ne silite. Čeprav vam je morda hudo, ker se vas oklepa kot klopa ali pa raje preždi ves popoldan v svojem igralnem kotičku, imejte v ospredju otrokovo potrebo po samoti.

Če pa je otrokova sramežljivost tako očitna, da se vedno in povsod stiska k vam, čeprav imate občutek, da bi se rad igral z drugimi otroci, če opažate, da v stiku z vrstniki, vašimi prijatelji, sorodniki umakne vase, potem mu pomagajte. Pa vendar ne tako, da ga ob prvi priložnosti, ko pridejo v vam obiski, zvlečete prednje in se mora, zanj v množici neznanih ljudi, znajti sam. To bi položaj še poslabšalo. Še bolj se bo skril pred drugimi.

Po korakih

S2Začnite postopoma otroka vključevati v odnose z ljudmi, ki jih pozna. Če se sramežljivost kaže tudi v odnosu do starih staršev, naj bosta dedek in babica prva, ki bosta pomagala, da se otrok postavi na noge. Stara starša naj ponudita otroku njegovo najljubšo igračo, pripovedujta naj pravljice in zgodbice iz njune mladosti, vanje pa ne pozabita vključiti lastnih izkušenj o tem, kako so se znašli med tujimi ljudmi. In vedno naj bodo to pozitivne pripovedke, s srečnim razpletom.

Sorodnikom, prijateljev povejte, da se otrok boji novih stvari in da ga ljudje prestrašijo (in nima otrok nič osebno proti njim!). Namignite jim, da naj ga ne jemljejo na hitro v naročje, ga objemajo ali kaj podobnega (odvisno od starosti otroka), ampak naj tudi sami postopoma vzpostavljajo stik z otrokom. K temu pripomore nasmeh, prijeten izraz na obrazu, pa tudi igra je čudovit pripomoček za premostitev zadrege.

Vključujte ga v pogovor s tistim ljudmi, do katerih ni zadržan. Naj mu bodo domačni pogovori model, kako začeti pogovor z drugimi. Morda načrtno vadite, kako pristopiti in ogovoriti drugega. V igro vpeljite situacije, ko se otrok pogovarja z neznanimi ljudmi (npr.potujete po svetu, otrok kupi karto, na vlaku sedi otrok nasproti fantka, kaj mu reče…). Uporabite domišljijo, vendar pa ne skoparite s pohvalami, ko se pogovarja z drugimi. Ne pozabite na potrpežljivost in majhne korake, ki so za otroka veliki.

Nudite priložnosti za navezovanje stikov

Otrok, ki ima možnost spoznavati različne ljudi, bo lažje navezoval stike. Možnosti je veliko. Npr. Povabite v dom znance z otroki, prijatelje in sorodnike, da se otrok srečuje z novimi ljudmi v okolju, ki ga pozna. Ko je otrok v prijetem, varnem in znanem okolju, bo lažje in hitreje navezal stik.

Otroka vpišite v krožek, v športno dejavnost ali poiščita konjiček, kjer bo užival in hkrati imel priložnost spoznavati nove ljudi. Nikamor ga ne silite, vendar odkrijte, kaj otroka veseli in spodbudite ga k aktivnosti.

Peljite ga na igrišče, kjer se igra majhna skupina otrok in se jima pridružite. Morda bo otrok potreboval vašo pomoč, da se bo začel z njimi igrati. Naj najprej opazuje teritorij, ki ga bo osvojil. Ko se v okolje vključi, se počasi odmaknite. Počasi se bo opogumil in presegel začetno sramežljivost.

Kaj pa vaša sramežljivost?

Če vas otrokova sramežljivost izredno moti, se vprašajte, zakaj.  Kako se počutite ob tem, ko se rdeč kot kuhan rak stiska k vam, ko srečate prijatelja. Vas je morda sram? In s tem še prilivate ognja njegovi plašnosti. Morda je otroka odprl vrata vaši sramežljivosti, zadregi, sramu, ki spi nekje globoko v vas, ki se je niti ne zavedate, niti je ne čutite. Skrivamo se za živimi pogovori z drugimi, besede kar letijo iz nas, z lahkoto spoznavamo druge…Kaj pa je žubori globoko v nas- je to tisto, kar nam govori otrok?

Otroci so različni, enkratni in neponovljivi. Staršem pa največkrat v opomin, naj se ustavijo in prisluhnejo otrokovih potrebam in lastnim željam. Le tako zmorejo otroku odgovoriti na vprašanje »Me imajo res radi, takšnega kot sem?«

Nataša Rijavec Klobučar, spec. zakonske in družinske terapije

Članek je bil objavljen v reviji ABC Zdravja.

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor