RAZPRETI KRILA

Letos sicer bolj previdno in stopicajoč po prstih, a poletje je le prišlo. In z njim tolikokrat opevana priložnost za zasluženi odklop, nagrada za celoletni trud. Vsaj nekaterim se odpira možnost, da si spočijejo, si naberejo moči za nove delovne izzive, možnost za branje, šport, za druženje z naravo, družino, prijatelji… a včasih se zdi, da v tem času, ki nam pripada, zmanjka časa, motivacije ali moči za druženje z najpomembnejšo osebo v našem življenju, s sabo. Pomembna dodatna oprema za dopust pove marsikaj – telefon, tablica, lahkotne knjige, filmi, športna oprema za čez dan in pijača za večerne urice … Zveni kot odlična zabava, a nemalokrat so to tudi pripomočki, s katerimi se kvalitetno odklopimo od sebe ter utrudimo ali omrtvičimo telo.

Zanimivo bi bilo, če bi na dopustu vsaj za nekaj časa namesto odklopa izbrali priklop. Nase, na svoje telo, svoj um… si dovolili iti v raziskovanju sebe dlje kot običajno, ostali in zdržali sami s sabo. V senci dreves in ob valovanju morja odložili telefon, knjigo ali pijačo in se zazrli v svoje telo. Le kaj bi čutili, kaj bi nam povedalo telo? Kako se počutim? Sem si všeč, sem zdrav/a? Pred čim bi želel/a pobegniti in kam? Kaj me omejuje, da fizično nisem najboljša verzija sebe? Sem nad čim že obupal/a?

In če bi pobrskali po svojem telesu in umu še globlje – kaj čutim? Je prijetno ali neprijetno? Se oglašajo čustva ali misli, ki bi jih najraje utišal/a še z enim hladnim pivom ali gin tonicom? Se pred njimi zakopal/a v napeto knjigo ali iskal/a razlage za težave v knjigah za osebno rast? Se oglaša strah, da ne obvladujem življenja v skladu s svojimi pričakovanji? Strah, da nas čaka finančna stiska iz katere se ne bomo izkopali? Nezadovoljstvo s partnerskim odnosom v katerem izgubljam sebe za ceno miru in navidezne družinske sloge? Bolečina, ker mi starši nikoli ne bodo dali potrditve, da sem v redu, da so ponosni name? Zavist, ker mi kampiramo v tem bednem kampu, medtem ko so sosedovi v svoji prekrasni vikend hiši s pogledom na morje (no, letos vsaj kam daleč v tujino ne morejo…)?

Recimo, da optimistično predpostavimo, da se nas na dopustu večina vseeno zazre v telo, ki pravi, da se ima dobro, da je mirno in polno energije. Kaj pa, če temu ni tako, zakaj zbežati? Zakaj ne bi raje naredili popisa stanja in si zadali ciljev za naslednjo delovno sezono? Na področju kariere to veliko lažje naredimo kot v zvezi s telesom in čustvi. Čeprav tudi tu poskušamo, posebej pod vplivom raznih terapevtskih knjig in gurujev, ki nas predvsem pošiljajo v lasten objem in v pozitivno razmišljanje. A problem ne tiči v tem, da ne vemo kaj bi morali storiti. To nam je običajno še kar jasno, predvsem pa imajo odlične nasvete za nas ljudje, ki nas obdajajo. Kot pri novoletnih zaobljubah je tudi tu ključno vprašanje, zakaj tega ne moremo narediti? Lahko si še tako govorimo, kako se bomo imeli od sedaj naprej radi, kako se bomo postavili zase, kako bomo skrbeli za svoje telo… če se ne soočimo s podnebno-geološkimi pogoji, v katerih je reka našega življenja dolbla svojo strugo, se lahko samo krivimo za svojo nesposobnost, da je le-ta takšna kot je. Na terapiji velikokrat slišimo: ampak jaz ne znam drugače…, ne vem zakaj sem takšna…, kaj je z mano narobe…, a se to še da spremeniti…?

Najzgodnejše življenjsko obdobje nas najmočneje zaznamuje in to velikokrat na način in z dogodki, ki nam ostanejo vse življenje neznanka, zato ne pridemo vedno do razlage zakaj smo taki kot smo. Dobro izhodišče pa je že to, da vemo, kdo smo. Da se zavedamo, kam nas peljejo avtomatizmi našega razmišljanja.

Če nam v otroštvu iz takšnih ali drugačnih razlogov ni bilo dovoljeno čutiti jeze, se bomo tudi kot odrasli težko postavili zase, drugim postavili mejo. Če smo morali vedno čustveno skrbeti za starše, bomo težko poskrbeli zase ne da bi pri tem občutili krivdo in bomo sebe vedno postavili na zadnje mesto. Naša žalost in bolečina bo imela manjšo težo kot tuja in ljudem ob nas ne bo potrebno sprejemati odgovornosti za lastna čustva, tako kot tega nista storila naša starša. Če svojo žalost, ki izhaja iz osamljenosti in zanemarjenosti v otroštvu, prekrivamo z jezo ali cinizmom, se bomo jezili na vse okrog sebe in pri tem ostajali sami in hrepeneči po odnosu. Če se ne bomo soočili s praznino v sebi, jo bomo polnili s kepicami sladoleda in ploščicami čokolade, zalegla pa bo tudi bolj »moška« hrana. Nemir in strah velikokrat uspešno omrtvičimo s kakšno prijetno alkoholno pijačo preveč.

Če se nam uspe prepustiti brezčasnosti in vsaj navidezni neskončnosti morskega valovanja, lahko morda za trenutek začutimo tudi sebe v svoji svobodi. Veliko stvari nas omejuje – začenši z virusom, denarjem, skrbjo za otroke ali ostarele starše, plačevanjem položnic… a zakaj bi nam postavljal omejitve naš lasten um? Zakaj se nam zdijo stvari, ki so drugim samoumevne in avtomatske, nemogoče? Kaj, če bi začeli dolbsti drugo strugo, bolj našo, saj je tista, ki nas je pripeljala do tu, kjer smo, speljana okrog strahov, načel, omejitev in vrednot pomembnih ljudi iz našega otroštva. Kaj, če bi tvegali in se odločili, da gremo po svoje? Začeli kopati svojo novo strugo vzdolž svojih želja, načel, prizadevanj… Sliši se lepo in optimistično, a potrebno si je takoj na začetku naliti čistega vina. Gre za trdo delo, za soočanje s sabo v najtemnejših in najranljivejših delih sebe, ki nas bodo vedno želeli prepričati, da je stara pot prava in predvsem veliko bolj varna. Da si ne zaslužimo druge poti. Da bomo s tem prizadeli ljudi okrog sebe. Da smo razvajeni in želimo preveč. Gre za stalni dialog s sabo in sprejemanje sebe v dvomih, strahovih in vztrajanje na novi poti, čeprav je plitva in nedodelana ter na videz ne vodi nikamor. Gre za sprejemanje tako veselja kot žalosti, tako jeze kot ranljivosti in strahu. Gre za sprejemanje življenja v vsej njegovi lepoti in bolečini.

Če naj nam življenje teče po strugi, ki bo čim bolj naša in v kateri ne bo potrebe po odklopu od sebe, mora biti vsaj naš um svoboden kot ptica. Imeti moramo prostor za svoj let, ne da bi se pustili omejevati ostalim, ne da bi se ukvarjali bolj z njihovo svobodo in potjo, kot s svojo lastno. Vzeti si moramo prostor, da razpremo krila.

dr. Barbara Kreš

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor