ZASKRBLJENI OTROK

Otroci so na videz velikokrat indiferentni do kritike ali svojih neuspehov, po drugi strani pa so nekateri zelo zaskrbljeni in prizadeti že ob malenkostih. Mogoče se nam zdi naporno ali celo problematično, ko otrok zaradi slabe ocene ali kritike, ki jo je bil deležen s strani učiteljice, prijatelja ali trenerja, neutolažljivo joka in celo zvečer ne more spati, lahko se sprašujemo, kaj počnemo narobe in kako bi morali to popraviti. V resnici pa s tem dobimo odlično priložnost vpogleda v otrokovo notranjost, v njegovo čustvovanje in njegovo doživljanje sveta okrog sebe.

Razvojno gledano je ena najpomembnejših nalog staršev to, da otroku pomagajo prepoznati in poimenovati čustva, da vzdržijo z velikokrat naporno ali neprijetno energijo teh čustev ter mu jih pomagajo regulirati, torej njegov odziv pretvoriti v sprejemljivo, ustrezno obliko. Sliši se preprosto, a otrok nas običajno postavi pred izziv, s katerim se tudi sami mogoče že celo življenje bolj ali manj uspešno spopadamo. Mogoče nas že celo življenje skrbi ali bomo dovolj dobri, pridni, uspešni ipd. In če bi si kaj želeli je, da bi otroku prihranili ta strah in tesnobo, da bi ga za življenje opremili s pogumom in optimizmom, da zmore, da je dovolj dober.

Kako se torej odzvati ob neutolažljivem in prizadetem otroku, katerega močan čustven odziv je sprožil (za nas) neznaten dogodek, kritika? Kako pomagati otroku pri uspešnem spoprijemanju s strahom, skrbjo, kritiko?

  • Ovrednotimo otrokova čustva. Čeprav se nam zdi dogodek nepomemben in otrokov odziv pretiran, je zanj pomemben. Prizadelo ali prestrašilo ga je in nič ni narobe z njegovimi čustvi. Kritika ni vedno konstruktivna, pa tudi otrok je kot takšne mogoče še ne more sprejemati.
  • Razmejimo med otrokovimi in tujimi čustvi. Otrok je nekaj naredil, učiteljica ga je okregala, ali mu rekla, da nekaj ni dovolj dobro. Tudi učiteljica, prijatelj, mama in kdorkoli drug ima lahko slab dan, slab trenutek. Mogoče ni izbirala pravih besed, predvsem pa mogoče ni vedela, da ga bo to prizadelo. Razložiti mu moramo, da nas včasih ljudje tudi namenoma prizadanejo, velikokrat zato, ker se v sebi slabo počutijo, mogoče imajo težave, je tudi njih nekdo prizadel in se ne odzovejo vedno najbolje. To boli, ampak mogoče sploh ni povezano z njim.
  • Otroku pomagamo usmeriti pozornost na rešitev, izboljšanje. Kaj bom naredila, da bom situacijo izboljšala? Se bom naslednjič bolj potrudila, ker sedaj razumem, kaj učiteljica želi? Se bom jutri pogovoril s sošolcem in se mu opravičil ali pa mu povedal, kako me njegovo vedenje prizadane? Se bom še bolj potrudila in vadila plesni korak, ki mi ne gre in bom dala vse od sebe, da bom boljša?
  • Razmejimo med otrokovo osebnostjo in njegovimi dejanji. V trenutkih kritike ali neuspeha se otrok mogoče poistoveti s tem neuspehom ali kritiko, počuti se slab, neuspešen. Pomagajmo otroku, da ne bo prestrog do sebe, da se zaveda, da čeprav naredi kaj slabega, še vedno ni slab človek, da on ni njegov neuspeh. Včasih naredimo tudi kaj, česar se ne da popraviti, mogoče nam kakšna stvar ne gre, radi pozabimo stvari… Če prevzamemo odgovornost za svoje napake, se opravičimo in si prizadevamo, da se bomo naslednjič odrezali bolje, je to mogoče največ, kar lahko v neki situaciji naredimo.
  • Preverimo svoje čustvovanje in svoje pristope k motiviranju otroka. Kakšna čustva pa v meni vzbudi otrokov neuspeh v šoli ali zavrnitev otroka s strani prijateljev? Se tudi v meni izrišejo katastrofalni scenariji, kako bo imel težave v šoli, kako ga nihče ne bo maral in bo izoliran od družbe? Me to spravlja v jezo ali obup, čeprav se na racionalni ravni in ko se malo pomirim zavedam, da to ne more biti tako pomembno?
    Da bi pomirili otroka, moramo najprej pomiriti sebe. Če ga večino časa spodbujamo za šolsko delo tako, da mu zbujamo strahove in tesnobo kaj bo, če ne bo znal, če ne bo imel naloge itd., potem imamo lahko velike težave pomiriti ga, ko se to res zgodi. Poskusimo ga motivirati z mislijo na notranje zadovoljstvo, ko nekaj dobro naredi, ko je delo dobro opravljeno. Naj ocene ali pohvala ne bodo najpomembnejše merilo. Naj bo merilo to, koliko časa je posvetil stvari, kako se je potrudil, kako je napredoval v zadnjem času in naj bo sam ponosen nase. Ne glede na to, kakšno oceno dobi, ga vprašajmo kako je on zadvoljen z njo, ali odraža njegova prizadevanja pri tem predmetu. Predvsem starši, ki so bili v šoli vedno zelo pridni in uspešni, imajo težave pri sprejemanju otrokovih povprečnih in podpovprečnih ocen, predvsem pa imajo težave pri tem, da bi otroku pustili iti svojo pot in poiskati svojo notranjo motivacijo za šolsko delo.

Če se vam vaš otrok zdi preveč zaskrbljen, se z njim predvsem veliko pogovarjajte. Naj govori o svojih strahovih, žalosti, naj joka, če tako čuti. Njegova čustva so normalna, sprejemljiva in pomembna. Skupaj iščita rešitve in manj strašljive poglede na svet, ki ga obdaja. Pomagajte mu doživeti svet kot manj nevaren in bolj prizanesljiv. In ne pozabite v pogovor vključiti tudi ostalih otrok, če jih imate. Čeprav lahko delujejo na videz popolnoma mirni in so našli sprejemljiv način spoprijemanja s kritiko in neuspehom, je mogoče njihovo notranje doživljanje drugačno in lahko tudi oni veliko dobijo od takšnega pogovora. Obenem pa lahko v trenutkih stiske prispevajo svoje modrosti in bližino, ki brate in sestre poveže na globlji ravni. Mogoče se bodo zaradi teh izkušenj znali poiskati tudi kasneje v življenju, ko bodo v stiski.

 

as. dr. Barbara Kreš

 

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor