Psihoterapija in predsodki

Poti, ki jih izbiramo, odločitve, ki jih sprejemamo, čustva in izkušnje, ki jih doživljamo v vsakdanjem življenju, so včasih težke. Soočanje z njimi nam lahko jemlje veliko energije, časa, včasih pa zelo obremeni, ohromi in mogoče celo ustavi, da ne moremo in ne vidimo več, kako naprej. V takih trenutkih nam lahko pomaga psihoterapija.

Psihoterapevtski proces je niz strokovno vodenih tedenskih srečanj psihoterapevta s posameznikom (individualna), s parom (partnerska) ali z družino (družinska terapija).  Srečanje traja 50-60 minut in se lahko v dogovoru s klientom zaradi narave problema podaljša. Psihoterapija je interaktivni proces, ki temelji na dialogu, medsebojnem sodelovanju in aktivnosti klienta tako na srečanju kot doma.

Predsodki o psihoterapiji

Čeprav je v medijih in družbenem okolju moč zaslediti vse več informacij o psihoterapiji,  je področje še vedno dokaj neznano in zaznamovano z napačnim razumevanjem psihoterapevtskega procesa in odnosa. Napačno razumevanje in predsodki velikokrat ljudi ustavijo pri iskanju pomoči in strokovnem reševanju težav, ki jih bremenijo.

V nadaljevanju bomo pogledali nekaj najpogostejših predsodkov o psihoterapiji.

1. Psihoterapija je za ljudi, ki imajo težave psihiatrične narave in jemljejo zdravila.

Za vključitev v psihoterapijo ni potrebna medicinska diagnoza in medikamentno zdravljenje. Nekateri klienti potrebujejo zdravila, ki jim pomagajo pri njihovih simptomih, vzdrževanju telesnega ravnovesja in študije danes potrjujejo, da je kombinacija psihoterapije z zdravili med najbolj učinkovitimi zdravljenji depresije ter anksioznih motenj.

Mnogo ljudi, ki se odloči za psihoterapijo, ne potrebuje zdravil in poiščejo pomoč, ker imajo težave na različnih področjih v življenju: v partnerskih odnosih, v družini, ne delovnem mestu,  imajo nizko samopodobo, dvomijo vase, doživljajo strahove, stres, zaidejo v različne odvisnosti, ali se znajdejo v prelomnih trenutkih življenja: ob izgubi ljubljene osebe, ločitvi, ipd.

2. Psihoterapija je za ljudi, ki imajo zelo resne in kompleksne težave.

Pogosto med ljudmi prevladuje prepričanje, da morajo težave biti zelo resne, preden se odločimo za psihoterapijo. Za vključitev v psihoterapevtski proces ni potrebno, da odnosi, težave postanejo nevzdržni in da pod njihovo težo čisto omagamo. Tudi k avtomehaniku ne gremo, ko nam avto popolnoma odpove, ampak ko zaznamo, da avto ne deluje tako kot bi moral.

Več raziskav tako npr. kaže, da pari, ki imajo težave v partnerskem odnosu, čakajo nekaj let preden poiščejo pomoč psihoterapevta. Čakanje, odlašanje probleme samo poveča in poglobi, ker se zamere kopičijo, bolečina povečuje. Težave  je potem težje reševati in traja več časa, da jih odpravimo, kot če bi poiskali strokovno pomoč na začetku, ko se pojavijo. 

3. Psihoterapija je za ljudi, ki so »slabiči« in ne znajo reševati svojih problemov sami.

Ali so ljudje, ki obiščejo zdravnika, ko so bolni, šibki, ker se ne pozdravijo sami doma? In ljudje, ki se vključijo v jezikovni tečaj šibki, ker se sami ne naučijo govoriti tujega jezika?

Ljudje, ki se odločijo za psihoterapijo, premorejo zavedanje, da imajo težave in se odločijo težave reševati. Čeprav so ranljivi, v ranljivem obdobju svojega življenja, želijo ob strokovni pomoči na varen način poskrbeti zase, za svoj odnos in delati na sebi. Psihoterapija je za ljudi, ki si želijo sprememb pri sebi, v svojih odnosih in v svojem življenju. Za to, je potreben pogum.

15277283_s

4. Ne potrebujem terapevta – nekoga, ki me ne pozna in bi mi govoril, kaj naj delam, kako naj živim. Sem zadosti pameten, da lahko svoje probleme rešujem sam.

Čeprav psihoterapevti občasno damo kakšen nasvet, to ni cilj psihoterapije. V varnem psihoterapevtskem procesu posameznik/partnerja/družinski člani (odvisno od vrste psihoterapije) s pomočjo psihoterapevta na varen strukturiran način raziskujejo sebe, svoja čustva, misli, boleča izkustva, strahove, pomembne dogodke v svojem življenju, različne vidike doživetij in iščejo rešitve za obstoječe težave. V medsebojnem razumevanju, dialogu in aktivnosti nastajajo nove izkušnje in spremembe. To je nekaj, do česar posameznik težko pride, čeprav veliko razmišlja o sebi, se ukvarja s sabo in s svojimi težavami, in četudi ima dobre prijatelje, starše, ki jim zaupa.

 5. Psihoterapija stane, saj gre terapevtom samo za denar.

Večinoma so psihoterapevtske ure plačljive. Cene terapevtske ure so različne. Polna cena terapevtske ure, ki traja od 50 do 60 minut, stane na Družinskem centru Stik 42 eur:  35 eur je namenjenih za stroške centra in terapevtovo delo, 7 eur znaša ddv. Plačljivost terapij omogoča, da se pokrivajo tekoči stroški in da je terapevtovo delo ovrednoteno. Nekateri družinski centri izvajamo tudi program, ki ga sofinancira Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in so za ljudi, ki so socialno in materialno ogroženi, brezplačni.

Če bi psihoterapevti delali samo zaradi denarja, bi izbrali drug poklic. V tem poklicu je veliko zadovoljstva, pristnih doživetij, spoznavanja ljudi, ki se ne meri v denarju. S finančnega vidika pa je to poklic, ki prinaša veliko nepredvidljivosti, negotovosti, nadur, ki niso plačane in so izvedene kot telefonski klici, elektronska pošta, ipd.

6. Psihoterapevti iščejo za posameznikove probleme krivdo pri starših in v zgodnjih posameznikovih izkušnjah.

Ena dimenzija psihoterapevtskega procesa je tudi raziskovanje zgodnjih posameznikovih izkušenj v otroštvu, pomembnih oseb. To ni edina dimenzija, je pa lahko v določenem delu procesa zelo pomembna. Nikakor pa ne gre za iskanje krivde staršev. Informacije o tem, iz kakšne družine prihajamo, kakšni so bili naši primarni odnosi z drugimi, nam pomagajo razumeti sebe: svoje zaznavanje, doživljanje, strategije, ki jih uporabljamo pri soočanju s težavami, vzorce s katerimi vstopamo v odnose. Ko se jih zavedamo, jih lažje tudi spreminjamo. Obenem te informacije pomagajo nam psihoterapevtom, da lažje razumemo posameznika in usmerjamo proces. Ne iščemo pa vedno vzrokov za sedanje probleme v preteklih zgodnjih izkušnjah, ampak ko je to strokovnega vidika potrebno.

7. Psihoterapija traja nekaj let.

Vsak psihoterapevtski proces je enkraten. Odvisen je od vrste, kompleksnosti, dolgotrajnosti težav, motivacije posameznika, … Ciklus relacijske družinske terapije traja 3 mesece:12 srečanj (1 ura tedensko). Proces je lahko krajši, lahko daljši. O dolžini procesa se psihoterapevti dogovarjamo s skupaj klienti, glede na napredek, dosežene cilje in želje. Že po nekaj srečanjih so lahko vidne spremembe. Cilj psihoterapije ni posameznika/par/družino narediti odvisne od psihoterapevta, ampak okrepiti ter usposobiti za boljše delovanje v vsakdanjem življenju in v odnosih z drugimi. Nekateri klienti se čez nekaj časa vrnejo in želijo še bolj poglobiti razumevanje sebe, svojega odnosa, a je to popolnoma odvisno od odločitve in motivacije klienta.

7906262_s

Sodobne nevroznanstvene raziskave kažejo, da psihoterapija globoko posega in spreminja posameznikovo telo, doživljanje in delovanje. Dr. Daniel Siegel, danes eden najpomembnejših strokovnjakov na področju psihoterapije pravi, da je psihoterapija odnos, v katerega vstopi posameznik, da skupaj s terapevtom potujeta v neznano, kjer raziskujeta preteklost, živita polno sedanjost in postajata kreativna soavtorja prihodnosti življenja. Življenje tako dobiva nove dimenzije in postaja polnejše, globlje in bolj obvladljivo.

dr. Klaudija Ferčak, zakonska in družinska terapevtka

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor