Počitnice in dopusti nam že trkajo na vrata. Teh se najbolj veselijo naši otroci, ki komaj čakajo, da bodo odložili šolsko torbo in se brezskrbno predali užitkom…Morje, izleti v naravo, kolonije in druge aktivnosti otroke že vabijo. S starši, prijatelji, sorodniki ali v organizaciji s taborniki, kolonijami ipd. bodo preživeli teden ali dva, ki jim bo prehitro minil ali pa tudi ne.

Ponudite različne izbire

Vsak otrok si slej ko prej želi na počitnice brez staršev. Če ne prej, vas bo vaš najstnik prepričeval, da mu dovolite na morje brez vas. Dokazoval in morda celo izsiljeval bo na različne načine: s primerjanjem z drugimi, z jezikanjem o starokopitnežih, ki ne sledijo sodobnosti…Zakaj mu torej ne bi ponudili različne možnosti, ki so za vas sprejemljive? Če si želi počitnice preživeti sam ali v družbi prijateljev, preglejte tiste variante, ki so za vas dopustne…Poiščite organizirane oblike, kot so npr. kolonije, taborjenje…Naj otrok sam pobrska po svetovnem spletu ali naj se obrne za reklamami v šoli ipd. Skupaj izberita tisto možnost za letovanje, ki se obema zdi primerna. Tu je potrebno upoštevati otrokove interese in ga ne siliti v počitnikovanje, ki mu ne ustreza. Zakaj bi otoka na vsak način vpisali v tečaj angleščine in mu po vašem mnenju veliko omogočili, če otroku ni do učenja tujih jezikov, in bi se rajši celo poletje namakal v bližnji reki? Seveda pa ne popuščajte in ne dovolite tistega, kar je za vas nedopustno.

Da boste mirni, ko bo odšel vaš otrok na počitnice sam, se pozanimajte, kdo od odraslih bo ob otrocih, kako je poskrbljeno za varnost in povprašajte znance, kakšne izkušnje imajo z določenim organizatorjem. Imate vso pravico izvedeti čimveč informacij o potovanju in bivanju, zato se ne bojte, da boste preveč vsiljivi. Gre za varnost vašega otroka!

Marsikateri otroci se radi odpravijo na počitnice s svojimi prijatelji in njihovimi družinami. Tako ste lahko mirni za otrokovo varnost, saj ste prijateljeve starše zagotovo že spoznali, hkrati pa je otroku omogočite korak v samostojnost.

Pogajanja, ki so v teh dneh pred vami, predstavljajo dobro priložnost za krepitev medsebojnih odnosov, za učenje samostojnosti in prilagajanja.

Kaj pa naj midva počneva?

Ko odide otrok sam na počitnice, ostanejo starši sami. In nemalokrat se zgodi, da so starši tisti, ki se nelagodno počutijo…Ne zgolj, da jih se strah za otroka, temveč čutijo neko praznino, negotovost, stisko. Vprašati, ali sva midva pripravljena pustiti otroka v samostojnost? Počitnice so gotovo velika priložnost za otrokov razvoj. Počitnice, ki so organizirane, kjer je poskrbljeno za varnost in kjer odrasla oseba skrbi…Torej iz tega zunanjega vidika vas nima kaj skrbeti…Koliko pa je v tem najinega strahu? Posebno, če se je prej vse vrtelo okrog otroka…Kako pa bova midva preživela teh deset dni? Koliko je meni, kot mami nelagodno, da bo moj otrok stran od mene, kako negotovo se jaz počutim, ker ga puščam v svet? In kje sem jaz kot oče ujet v ženine solze, ko pospremi prvič otroka na pot? Kaj lahko jaz kot oče dam temu otroku, ko pakirava kovčke za prvo potovanje? Mu lahko dam varnost, zaupanje in trdnost, da bo zmogel sam preživeti teden dni sam (a vendarle ne osamljen) v družbi vrstnikov, prijateljev in vzgojiteljev? Se bova morda midva kar naenkrat počutila osamljena, ko ne bo običajnega vreščanja okrog hiše? Pa čeprav le za nekaj dni…

Mnogokrat se namreč zgodi, da so starši v večji stiski, kot otroci, ki se med svojimi vrstniki kaj hitro znajdejo, čeprav v drugem kraju, ob drugih odraslih ljudeh…In velikokrat starševski klici in morda celo nenapovedani obiski, le spodbudijo občutke domotožja, ki se ob prvem počitnikovanju brez staršev, rado prikrade. Kaj je torej najboljše? Poklicati ali nepoklicati…ko nas pa tako zelo skrbi… Možnosti je seveda veliko…Že ob pogovoru z organizatorjem, ste se verjetno dogovorili, kako in na kakšen način boste izvedeli, kako so vaši otroci. Včasih celo po medijih slišimo sporočila staršem, da so otroci varno prispeli na mesto počitnikovanja. Ena izmed možnosti je, da otroku prepustite pobudo zato, da vas pokliče. Nikar ga s telefonskimi klici in sporočili ne posiljujte večkrat na dan. Vprašajte se, kako se počutite v tistem trenutku, ko začutite potrebo, da bi po eni uri spet poslali sporočilo. Kaj se z vami takrat dogaja? In zakaj se ne morete s partnerjem pogovoriti o teh občutjih? In ko vas prime, da bi se kar odpeljali na nenapovedan obisk v letovišče, pomislite, kako bi se vi kot otrok počutili, če bi sredi čudovitega poletnega dopoldneva, ko ravno čofotate s prijatelji po vodi, pridrvela vaša starša in vas stiskala v objem? Razlika seveda je, ali vas otrok pokliče in želi domov, ker ga daje domotožje, takrat se ne obirajte, temveč pohitite ponj, drugače pa je v primerih, ko je v resnici nam hudo, otrok pa na morju brezskrbno uživa…

Domotožje

V tujem, oddaljenem kraju, stran ob mame, očeta in najbližjih, se nehote pojavijo občutki razdraženosti, jokavosti, osamljenosti, negotovosti, ki jih pravimo domotožje. Ne glede, da je otrok na počitnicah skupaj s svojimi sošolci in prijatelji, s katerimi preživi tudi v domačem okolju proste popoldneve, in ob učiteljih, vzgojiteljih, ki so do njega prijazni in topli, otrok čuti, da mu manjkajo starši, bratje in sestre. Otrok pogreša tiste, ki jih ima rad, in v tujem kraju, kjer rutine in običajne navade zamenjajo nove dogodivščine, se občutki izgubljenosti in negotovost le povečajo.

Otroci so različni

Otroci se bodo na različne načine prilagodili novemu okolju. Nekateri otroci bodo z navdušenjem preživeli vse dni na letovanju, drugi se bodo že od domačih težko poslovili in s cmokom v grlu sedli na avtobus, pri tretjih se bo bodo prvi znaki domotožja pokazali v prvih dneh bivanja v letovišču. Pomembno je, da otroku dovolimo pokazati domotožje. Če je otrok pri tabornikih, naj se pogovori s starejšimi taborniki ali vodjem, ki so imeli podobno izkušnjo. Načeloma so vodje kolonij, taborov in letovanj zelo odprti in poslušni ter znajo otroka potolažiti. Otroku je lahko v pomoč tudi, če pokliče domov. Ni pa to pravilo. Takrat, ko so starši sami v stiski in strahu, kako je z otrokom, pa tega ne znajo ali ne zmorejo spregovoriti v svojem odnosu s partnerjem. Takrat nehote ob otrokovem klicu prebudijo še v otroku večje domotožje. Otroka morda začne skrbeti za starše in jih začne še bolj pogrešati.
Ko pa roditelja zmoreta zadržati pri sebi občutke, ki se prikradejo, ko otrok odide na počitnice sam, lahko tudi otoka neobremenjeno vprašata, kako se ima, kaj vse je počel, videl, doživel….In nikar otroku ne očitajte, da si je vendarle sam želel v kolonijo. Razumite ga v njegovih čustvih.

Seveda pa je utrip počitniških dni odvisen od naših odnosov. Kaj pomenijo otroku prosti dnevi ali letovanje preživeto v najdražjem hotelu, če pa v njem ni prostora za veselje, razposajenost in brezskrbnost…Če je otroku naporno, ker živi v ozračju polnem prepirov, negodovanja in napetega vzdušja. ..

Med dopustniškim časom je gotovo veliko priložnosti, da se obrnemo drug k drugemu in počnemo vse tisto, za kar nam med letom zmanjkuje časa. Pa če so to prijetni sprehodi v naravi ali skupno prebiranje
Včasih ni potrebno veliko denarja, da nam je lepo. Finance znajo biti zgolj izgovor zato, da se ne potrudimo približati drugemu. Včasih je dovolj le malo domišljije, pristnega objema in malo več sproščenosti, da nam je lepo.

Nataša Rijavec Klobučar,
spec. zakonske in družinske terapije

Objavljeno na spletnem portalu
www.bambino.si